Sem kloar, e sam ne vem od kdaj,

od vekomaj, se mi e zdi,

n nimam, n noem, tako je, pa kaj,

nekako vseen se ivi.



Povsod me dovolj je in ni me nikjer,

so kloarske udne poti,

nenehno me vodi v ivljenju nemir,

pijaa pa me umiri.



Vasih sem tukaj in drugi drugje,

popivam brez misli in sanj,

nikdar me ne brigajo drugi ljudje

in tudi jaz njim sem neznan.



e dolgo odrinjen na stranski sem tir,

le veter mi boa obraz,

pokriva nebo me al cajteng papir,

zbudi pa me sonce al mraz.



Ko huda bo zima,

bom zmrznu nekje,

nikomur ne bo n hudo,

nihe se ne joe,

ko kloar umre,

morda je e bolje tako.



Nikar me ne vpraaj,

kaj krivo je blo,

zakaj in kdaj tak sem postal,

jaz kloar sem bil,

kloar sem zdaj

in kloar bom zmerom ostal.