Jo vidim vsako no,

veliko, belo stvar na nebu.

eprav e nisem bil gor,

se mi ne zdi predale stran.

Verjel sem na besedo,

da ve kako se pride tja,

da jih lahko poklie.

Da je prostora e za dva.

Mogoe ji lahko verjamem.

Se mi je zdelo, da ne upa lagat.

In bil sem sam ob njej in trezen.

Kar ne pomeni, da nisem poslual,

ko rekla mi je, naj nikdar ne pozabim,

zvezd, ki bodo tam sijale.

A niso na luni le pesek in skale,

zastave rakete in marsovci?

Naenkrat sva stala nekje v puavi,

s soncem v glavo in vetrom na dlani.

Rekla mi je, naj jo primem za roko,

in naj e pustim vse drugo ob strani.

Greva na luno!

Naj e pustim vse drugo ob strani!