To mi pravila je moja mama,

da neko v mestu je ivela dama:

lep obraz, lasje e lepi stas.

Vsi moje po njej so koprneli,

cele dneve pod njenim oknom so sedeli

saj vasih zapela je naglas.



Ko s svojim petjem je konala,

vsem nalahno se je le smehljala,

in moje so jo zasuli s opki ro.

Ploskali so in z nogami topotali,

naj e zapoje so moledovali.

In ona je ustregla elji vroekrvnih mo.



A nek veer, ko je spet pri oknu stala,

priel je ON, ki ga e ni poznala:

visok in mlad in lep... In vso jo je prevzel.

S pogledom svojim jo je kar zaigal,

v njenih se oeh je ves as dvigal.

In nazadnje peti je zael.



e ez nekaj tednov sta se vzela,

kmalu dva otroka sta imela,

eden izmed njiju sem tudi jaz.

Po njej podedoval sem vso lepoto

in po njem vso moko sem krasoto,

a po obeh svoj BOANSKI GLAS!