Rojen otrok,

to edino dekle v familiji.

Ne vem zakaj

slabo o njej sliim, a potem:



Vidim njen obraz in telo,

v oi ji zrem, modro nebo

in v dui vse drugo je kot zlo.



In le te divje oi in to noro telo,

ne vem, kako na nogah stojim?

Ubit razum, kako zabilo mi je srce,

samo e danes sem tak a drugi dan znorim.



Zveer junak,

a zajec v grmu sem v temi.

Do kam naj grem,

da ne bom ostal brez vseh sledi?



A le njen obris sanjam, ko spim.

In le glas iz ust njenih lovim.

Do nadaljnega komajda ivim.



Me rana skali, zaledenela me kri napaja,

preveliko dozo lepega sem dobil.

A ko pomislim le, da v bistvu sem sreen,

v barvah je naenkrat spet vse...



In e naprej, le mavrica vse bolj bledi,

morda le nebo se temni,

jaz vidim le par, ki odslej

z rokami se zdravi in poglej,

te roke so v ustih bile

in ni ne boli je le nain,

polepa ti dan in spomin,

le juban ti besno, le juban ti besno, le juban ti besno

daj e ti, daj e ti, daj e ti,

je zame arest azil, je zame arest azil, je zame arest azil?