A se kdaj spomn name,

a ti je kdaj al za to?



Moja mentaliteta ostaja ista skozi leta,

to pero poeta se kakor ivljenje zapleta.

Bit srca in ulice za zmeraj skupi ujeta,

barvno usklajena in usklajeno zapeta.

Kakor eno in drugo sta v mojo sliko ujeta,

misel kot struna napeta,

z ljubeznijo do nje preeta.

Senna stran mesta pober zgubljenost podesta,

teje mo in ne penez,

vedno teje e lepa gesta.

Cesta, ki je pred mano,

ma kjer stalno podobo testa.

Z mano gresta dva modela,

ki z mano od tega jesta.

Vsak mesec isto: kdo bo plau raun?

Kok je spet treba nafurat za une?

Kok se nm sum?

In pol spet dela in dela in mena tko kt vsak dan.

Vedno pila, obraa in vraa tko kt vsak dan.

Tko kt vsak dan se v faco neki novga plune,

plai davke, raune,

nahrani nenasitne kljune.

Lajf je kar nard iz njega

in jz bom svoje naredu,

vzel bom kar mi pripada in to tud povedu.

Nimam cajta za igre (ne),

igre se ne grem,

nisem ve otrok in vem kaj lahko in kaj ne smem.

Beseda je na ulici in naj ostane tako

in e ostala bo tm, ta nikoli zamanj ne bo.



REFREN:

A se kdaj spomn name,

a ti je kdaj al za to?

Lajf da ti, vse ti vzame,

na senni strani mesta

vidm to, slim to.



Ko mam vsega dovol,

takrt se skrijem na streho.

Na tejle strani mesta ekiram ulce in njihov eho.

Ne da mi miru,

da sm do nje in ona mene,

dobljene so bitke zgubljene,

ko najina pot se sklene.

Zard tebe cenm isto vsako minuto,

cenm ivljenje,

pa eprov loh zavije in rata kruto.

Ko me zgrab v prsih do te mere,

da me kr zmanka,

filing je k da v eni sekundi pihn dve ili skanka.

In ne prenesm, da se derm na tebe,

sit sm e tega,

mel sm polno hio tega,

uma